Gradimo pogovore z … Erikom Potočarjem, vodjo Sektorja za energetsko učinkovitost na Ministrstvu za infrastrukturo in energijo, ter Gašperjem Stegnarjem, raziskovalcem na Centru za energetsko učinkovitost Instituta Jožef Stefan in koordinatorjem projekta LIFE GreenRenoV8.
(Note: The interview is also available in English and is attached at the end of this page).
Erik Potočar je vodja Sektorja za učinkovito rabo energije na Ministrstvu za infrastrukturo in energijo, kjer sodeluje pri oblikovanju in izvajanju nacionalnih politik na področju energetske učinkovitosti in prenove stavb. Ima vodilno vlogo pri pripravi slovenskega Nacionalnega načrta prenove stavb do leta 2050 (NPS 2050). Predstavlja pogled oblikovalca nacionalnih politik ter dobro pozna grajeno okolje, razvoj evropske politike prenove stavb in praktični prenos zahtev Direktive o energetski učinkovitosti stavb (EPBD) v nacionalne politike, financiranje in izvedbene mehanizme.
dr. Gašper Stegnar je raziskovalec na Inštitutu Jožef Stefan, Centru za energetsko učinkovitost in koordinator projekta LIFE GreenRenoV8. Deluje na področju učinkovite rabe energije in grajenega okolja. Neposredno je sodeloval pri strokovnih analizah za Dolgoročno strategijo energetske prenove stavb do 2050 (DSEPS 2050) in njen prehod na okvir nacionalnega načrta prenove stavb v skladu s prenovljeno direktivo EPBD. V okviru projekta GreenRenoV8 sodeluje tudi pri evropskih prizadevanjih za razvoj nacionalnih strategij prenove v izvedljive in celovite načrte ter povezuje slovenske izkušnje s širšim evropskim pogledom.
BUILD UP (BUP): Slovenija pripravlja nacionalni načrt prenove stavb v času, ko prenovljena direktiva EPBD bistveno zvišuje ambicije za preobrazbo stavbnega fonda. Kaj se je s tem prehodom spremenilo v primerjavi s prejšnjim dolgoročnim načrtovanjem prenove stavb, tako z vidika oblikovanja politik kot s strokovno-tehničnega vidika?
Erik Potočar (EP): Za ministrstvo je največja sprememba ta, da prenova stavb ni več zgolj vprašanje učinkovite rabe energije. Postala je del evropskega okvira upravljanja energetske in podnebne politike, ki zahteva usklajeno delovanje celotne vlade pri izpolnjevanju sprejetih obveznosti. Prejšnje dolgoročne strategije prenove so začrtale smer in podprle pomembne programe, kot so spodbude Eko sklada in energetska prenova javnih stavb. Nacionalni načrt prenove stavb je zdaj tesno povezan s prenosom prenovljene direktive EPBD v nacionalno zakonodajo, našim Nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom ter Socialnim skladom za podnebje. To pomeni, da mora ministrstvo sodelovanje z resorji, pristojnimi za urejanje prostora in graditev, kulturno dediščino, finance in socialne zadeve, zagotoviti že na začetku priprave, ne šele na koncu. Slovenija se pri tem sooča še s posebno okoliščino: velik del stavbnega fonda je bil zgrajen pred uveljavitvijo sodobnih standardov potresno odporne gradnje, poplave leta 2023 pa so nas znova opozorile na njegovo izpostavljenost. Zato v nacionalnem načrtu vidimo priložnost, da energetsko prenovo povežemo z izboljšanjem potresne varnosti in odpornosti stavb proti podnebnim vplivom. Z eno prenovo lahko rešujemo več težav hkrati.
Gašper Stegnar (GS): Največja sprememba je prehod od strategije k načrtu s konkretnimi zavezami. Dolgoročna strategija prenove iz leta 2020 je začrtala smer in okvirne mejnike. Nacionalni načrt prenove stavb pa mora določiti količinsko opredeljene poti doseganja ciljev za leta 2030, 2040 in 2050, usklajene z Nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom, minimalnimi standardi energetske učinkovitosti in razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Z analitičnega vidika je to pomenilo, da smo morali podatkovne podlage skoraj v celoti vzpostaviti na novo. Podatke katastra stavb, energetskih izkaznic in evidenc subvencij smo povezali v enoten model stavbnega fonda. Približno 600.000 stavb smo razvrstili v kategorije po direktivi EPBD, nestanovanjske stavbe razdelili na stavbe za opravljanje javnih storitev in stavbe za storitvene dejavnosti v zasebnem sektorju ter prenovo stavb, zamenjavo ogrevalnih sistemov in postopno opuščanje fosilnih goriv obravnavali v skupnem modelu. Druga sprememba je, da nas EPBD usmerja tudi k stavbam z najslabšo energetsko učinkovitostjo, energetski revščini in emisijam toplogrednih plinov v celotnem življenjskem ciklu stavb, ne le k povprečnim prihrankom energije. Zato se ne sprašujemo več samo, koliko energije lahko prihranimo, temveč katere stavbe je treba prenoviti, v kakšnem zaporedju, za koga in s kakšnimi stroški. Tretja sprememba je večja preglednost. Vsako predpostavko moramo znati utemeljiti pred Evropsko komisijo, deležniki in javnostjo, zato je načrt bistveno bolj preverljiv in sledljiv kot prejšnje strategije.
BUP: Priprava nacionalnega načrta prenove stavb zahteva prenos dolgoročnih evropskih ciljev v nacionalne cilje, ukrepe in trajektorije prenove. Katere so najpomembnejše pridobljene izkušnje in največji izzivi pri pripravi slovenskega načrta?
EP: Ena ključnih izkušenj ministrstva je, kako pomembno je, da priprava načrta že od začetka temelji na neodvisnih strokovnih podlagah. Tako smo lahko tudi o politično občutljivih odločitvah razpravljali na podlagi jasnih podatkov in dokazov. Največji izziv je bila finančna dostopnost prenov. Večina prebivalcev Slovenije živi v lastniških enostanovanjskih hišah, katerih lastniki so pogosto starejši ljudje z omejenimi prihodki. V večstanovanjskih stavbah je lastništvo razdrobljeno, za začetek prenove pa je treba pridobiti soglasje številnih etažnih lastnikov. Evropske cilje moramo zato prenesti v ukrepe, ki so za ta gospodinjstva finančno dosegljivi in sprejemljivi. Sicer bo načrt ostal le na papirju. Drugi izziv je bilo usklajevanje rokov. Državni proračuni, finančne perspektive EU in roki iz direktive EPBD niso časovno usklajeni. Zato smo morali pripraviti načrt, ki bo izvedljiv tudi ob spremembah virov financiranja. Spoznali smo tudi, da prenova stavb zahteva sodelovanje številnih partnerjev: drugih ministrstev, Eko sklada, občin, strokovnih zbornic in gospodarstva. Vzpostavljanje takšnega sodelovanja zahteva čas, vendar je nujno, da načrt postane skupna zaveza vlade in ne le dokument enega ministrstva.
GS: Najpomembnejše spoznanje je, da kakovost podatkov omejuje, kako ambiciozno in zanesljivo lahko načrtujemo. Slovenija ima kakovostne evidence, vendar te niso bile zasnovane za medsebojno povezovanje. Usklajevanje podatkov o posameznih stavbah iz katastra, energetskih izkaznic in evidenc subvencij je zahtevalo več dela kot samo modeliranje scenarijev. Zakaj je to pomembno, kaže konkreten primer. Pri analizi približno 76.000 toplotnih črpalk, subvencioniranih med letoma 2011 in 2025, smo ugotovili, da jih je bilo približno sedem od desetih vgrajenih v stavbe, za katere ni evidentirane prenove toplotnega ovoja. To je uspeh z vidika razogljičenja ogrevanja, hkrati pa pomeni tveganje za predimenzionirane sisteme in večje konične obremenitve elektroenergetskega omrežja. Do takšnih ugotovitev pridemo le s povezovanjem podatkov. Neposredno lahko vplivajo na oblikovanje ukrepov, na primer na priporočeno zaporedje ukrepov prenove in tehnične pogoje za pridobitev subvencij. Najzahtevnejši izziv je bil prenos evropskih opredelitev v slovenske razmere: kaj šteje za celovito prenovo, kako določiti mejne vrednosti za nestanovanjske stavbe z najslabšo energetsko učinkovitostjo in kako ustrezno obravnavati stavbe kulturne dediščine. V projektu GreenRenoV8 smo ugotovili, da se s podobnimi vprašanji srečujejo tudi druge države članice. Primerjava njihovih pristopov nam je pomagala uporabiti že razvite rešitve in preveriti lastne predpostavke.
BUP: Določitev ciljev za leta 2030, 2040 in 2050 je šele začetek. Kaj mora Slovenija vzpostaviti, da bodo ti cilji privedli do dejanskih prenov in naložb?
EP: Naloga ministrstva je vzpostaviti stabilen okvir, na katerega se bodo lastniki, banke in gradbeni sektor lahko zanesli dolgoročno, ne le do naslednjega javnega razpisa. Ukrepamo na treh področjih. Na zakonodajnem področju bo prenos prenovljene direktive EPBD uvedel minimalne standarde energetske učinkovitosti za nestanovanjske stavbe, pravila za postopno opuščanje kotlov na fosilna goriva ter pravno podlago za potne liste za prenovo stavb in točke vse na enem mestu. Pri financiranju želimo model, ki temelji predvsem na nepovratnih sredstvih, postopoma nadgraditi s kombinacijo nepovratnih spodbud, posojil in drugih finančnih instrumentov. Javna sredstva, vključno s sredstvi Socialnega sklada za podnebje in prihodnjimi prihodki novega sistema EU za trgovanje z emisijami iz stavb, cestnega prometa in dodatnih sektorjev, bi morali prednostno nameniti energetsko revnim in ranljivim gospodinjstvom. Pri izvajanju bomo izhajali iz obstoječe mreže neodvisnih energetskih svetovalcev ter razvijali točke vse na enem mestu, ki bodo lastnike vodile od prve zamisli do zaključka prenove. Zgled mora biti tudi javni sektor. Ministrstva in občine morajo svoje stavbe prenavljati v obsegu in tempu, ki ju zahteva evropska zakonodaja, ter pokazati, da je celovita prenova izvedljiva in ekonomsko upravičena.
GS: Z analitičnega vidika so ključne tri stvari. Prva je realna ocena potrebnih finančnih sredstev. Naše ocene kažejo, da bo v prvih petih letih potrebnih približno štiri milijarde evrov naložb, česar samo z nepovratnimi sredstvi ni mogoče pokriti. Te bi morali prednostno usmerjati v ranljiva gospodinjstva in energetsko najmanj učinkovite stavbe, druge naložbe pa podpreti s posojili, pogodbenim zagotavljanjem prihrankov energije ter modeli odplačevanja prek računov za energijo ali davčnih obveznosti. Druga je smiselno povezovanje prenovitvenih ukrepov. Kjer je mogoče, bi morali energetsko in protipotresno prenovo načrtovati kot enoten projekt, pri čemer je pomembno tudi zaporedje ukrepov: najprej izboljšanje toplotnega ovoja stavbe, nato prilagoditev oziroma zamenjava ogrevalnega sistema. Tretja je zmogljivost trga. Za dolgoročno doseganje približno dvoodstotne letne stopnje prenove bo gradbeni sektor potreboval več usposobljenih delavcev, industrializirane rešitve in predvidljivo povpraševanje. Potrebujemo tudi sistem rednega spremljanja rezultatov. Evidence bi morale omogočati vsakoletno poročanje o izvedenih prenovah, da bi načrt sproti prilagajali ugotovitvam, namesto da ga vsakih nekaj let pripravljamo znova.
BUP: Po oceni prvih osnutkov nacionalnih načrtov prenove stavb, ki jo je pripravila Evropska komisija, države članice vstopajo v zadnje mesece pred rokom decembra 2026. Katere so ključne prednostne naloge Slovenije pri dokončanju načrta?
EP: V prihodnjih tednih bo ministrstvo osnutek načrta predložilo v javno obravnavo. Želimo si vsebinskega dialoga z občinami, gospodarstvom, finančnimi institucijami, nevladnimi organizacijami in prebivalci. Prejete pripombe bomo skrbno proučili in pojasnili, kako smo jih upoštevali. Nato bo treba načrt medresorsko uskladiti, ga sprejeti na vladi in do konca leta predložiti Evropski komisiji. V sklepni fazi so najpomembnejše tri odločitve: kako ambiciozno zastaviti nacionalno pot doseganja ciljev, kako dokončno oblikovati minimalne standarde energetske učinkovitosti, vključno z izjemami in podporo lastnikom, na katere bodo vplivali, ter kako zagotoviti finančne zaveze v prihodnjih proračunih. Hkrati se že pripravljamo na izvajanje. Naš cilj je, da bodo ključni pravni in finančni instrumenti pripravljeni ob sprejetju načrta, tako da bo leto 2027 prvo leto izvajanja in ne še eno leto priprav.
GS: Ocena Evropske komisije je bila koristna, saj je jasno pokazala, kje mora biti osnutek konkretnejši. Te vrzeli želimo zapolniti s preverljivimi podatki in ukrepi, ne zgolj z dodatnim besedilom. Potrebujemo količinsko opredeljene poti doseganja ciljev, ki temeljijo na jasno določenih in dosledno uporabljenih metodoloških predpostavkah. Minimalne standarde energetske učinkovitosti za nestanovanjske stavbe je treba opredeliti tudi glede na število stavb in jih utemeljiti s katastrskimi podatki. Vsak cilj mora biti povezan s konkretnim ukrepom, odgovorno institucijo, časovnico in virom financiranja. Druga prednostna naloga je jesenska javna obravnava. Strokovna analiza lahko zaživi le, če jo deležniki razumejo in sprejmejo. Zato želimo podlage načrta predstaviti razumljivo, z dostopnimi podatki in jasnimi pojasnili predpostavk, občinam, gospodarstvu in prebivalcem pa omogočiti, da jih kritično presodijo. Tretja naloga je pregledno predstaviti podatkovne vrzeli. Če podatkov še nimamo, na primer o energetski učinkovitosti stavb kulturne dediščine, mora načrt to jasno povedati in predvideti ukrepe za njihovo pridobitev, namesto da pomanjkanje prikrije z ocenami.
BUP: Kaj bo po 31. decembru 2026 odločilno za uspeh slovenskega nacionalnega načrta prenove stavb in kako naj pri njegovem izvajanju sodelujejo oblikovalci politik, strokovnjaki, občine, finančne institucije in izvajalci prenov?
EP: Načrt bo uspešen, če bodo ljudje občutili konkretne koristi: toplejše in varnejše domove, nižje stroške energije ter manj gospodinjstev, ki živijo v energetski revščini. Najpomembnejša je dolgoročna kontinuiteta. Politika prenove stavb mora ostati stabilna ne glede na volilne in proračunske cikle, ministrstvo pa si bo prizadevalo, da bodo ključni ukrepi podprti z zakonodajo in večletnim financiranjem. Drugič, potrebujemo jasno upravljanje. Ministrstvo bo usklajevalo izvajanje na ravni vlade, redno spremljalo napredek ter pregledno poročalo Komisiji in javnosti. Tretjič, občine imajo ključno vlogo. Z lokalnimi energetskimi koncepti ter načrtovanjem ogrevanja in hlajenja lahko prenovo stavb povežejo z daljinskim ogrevanjem, obnovljivimi viri energije in prostorskim razvojem. Četrti partner so finančne institucije. Od njih pričakujemo razvoj finančnih produktov, prilagojenih prenovam, zlasti večstanovanjskih stavb, pri katerih financiranje ostaja ena največjih ovir. Nenazadnje je odločilno zaupanje. Če lastniki verjamejo, da so pravila pravična in da je podpora zanesljiva, se bodo lažje odločili za naložbo. Za vzpostavljanje tega zaupanja smo odgovorni vsi sodelujoči.
GS: Uspešnosti načrta ne bomo presojali po samem dokumentu, temveč po tem, ali se bo stopnja prenove stavb dejansko povečala in ostala visoka naslednjih dvajset let. S strokovnega vidika sta ključna dva pogoja. Prvi je usklajenost: cilji, pogoji subvencioniranja, gradbeni predpisi in finančni instrumenti morajo podpirati iste usmeritve. Drugi je skupna podatkovna podlaga. Če ministrstva, Eko sklad, občine in banke uporabljajo usklajene podatke o stavbah in enake kazalnike za spremljanje napredka, je sodelovanje veliko lažje. Strokovne institucije lahko prispevajo z vzdrževanjem modelov in vsakoletnim javnim poročanjem o doseženih rezultatih. Zanesljive podatke potrebuje tudi trg. Primerljivi podatki o stroških prenov in dejansko doseženih prihrankih zmanjšujejo tveganja za financerje, izvajalcem pa omogočajo boljše načrtovanje. Projekti, kot je GreenRenoV8, kažejo, da si države članice vse hitreje izmenjujejo izkušnje in rešitve. Želim si, da bi nacionalni načrti prenove stavb postali živi dokumenti, ki jih redno posodabljamo in primerjamo, ne pa zgolj enkratna formalnost zaradi izpolnjevanja evropskih zahtev.
