Ali lahko Energetski sveženj za državljane (angl. Energy Package) in prihajajoče sheme souporabe energije v Sloveniji pomagajo razširiti energetske skupnosti iz pilotnih projektov v širšo lokalno infrastrukturo?
Ana Tisov, Field Expert at the Department for Efficiency and Built Environment, Institute for Innovation and Development of University of Ljubljana & EUSEW Young Energy Ambassador 2025.
Jure Vetršek, Head of the Department for Efficiency and Built Environment, Institute for Innovation and Development of University of Ljubljana.
Dr. Edin Lakić, Head of the Department for Sustainable Energy Solutions, Institute for Innovation and Development of University of Ljubljana.
Dr. Tomi Medved, Head of the Laboratory of Energy Policy (LEST) at the Faculty of Electrical Engineering, University of Ljubljana.
(Opomba: Mnenja v člankih so izključno mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališča Evropske unije)
Slika 1: Energetska skupnost Luče, COMPILE projekt
Nedavni dogodki utrjujejo strateško usmeritev evropske energetske politike, ki je pospešitev energetske tranzicije in zmanjšanje odvisnosti od uvoza fosilnih goriv. Ključni elementi tega prehoda so hitrejše uvajanje obnovljivih virov energije (OVE), izboljšanje energetske učinkovitosti ter modernizacija energetskih omrežij in infrastrukture.
V tem kontekstu postajajo energetske skupnosti in projekti koriščenja lokalnih OVE vse pomembnejši del evropske energetske strategije. Tradicionalni model centralizirane, hierarhične proizvodnje energije se postopoma nadomešča z bolj razpršenimi rešitvami v lasti fizičnih oseb in digitalno podprtimi rešitvami, ki del moči prenašajo do uporabnikov energije. V tem kontekstu Evropska unija vedno bolj poudarja vlogo državljanov kot aktivnih udeležencev energetskega sistema. Takšni modeli omogočajo večjo vlogo končnih odjemalcev, ki lahko poleg porabe energije sodelujejo tudi pri njeni proizvodnji, upravljanju in lokalnem energetskem načrtovanju s čemer pa krepijo demokratičnost.
Ta članek predstavlja, kako evropske politike in slovenski zakonodajni okvir že ustvarjajo pogoje za hitrejši razvoj energetskih skupnosti ter kako lahko različni lokalni akterji (občine, stanovanjske skupnosti, energetske agencije itd.) izkoristijo te priložnosti. Posebna pozornost je namenjena vprašanju, kako lahko energetske skupnosti prispevajo k večji energetski odpornosti, zmanjšanju energetske revščine ter razvoju novih energetskih poslovnih modelov.
Evropski zakonodajni okvir, ki izhaja iz paketa Čista energija za vse Evropejce, priznava vlogo energetskih skupnosti in državljanov kot aktivnih akterjev energetskega prehoda. Direktiva o trgu električne energije (EU) 2019/944 [1] uvaja koncept energetskih skupnosti državljanov (angl. Citizen Energy Communities), medtem ko Direktiva o obnovljivih virih energije (EU) 2018/2001 [2] uvaja koncept skupnosti obnovljivih virov energije (angl. Renewable Energy Communities). Obe obliki omogočata skupno proizvodnjo, porabo, shranjevanje in prodajo energije ter poudarjata socialne, okoljske in lokalne gospodarske koristi, ki jih takšni projekti prinašajo skupnostim.
Slovenija ima na tem področju že relativno napreden, vendar še vedno razvijajoč se regulativni okvir. Novi Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE-1) [3] in Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE) omogočata pravno podlago za razvoj energetskih skupnosti ter skupnostne samooskrbe z električno energijo iz OVE. Kljub temu ostajajo določeni izzivi pri praktični implementaciji, zlasti na področju pravil operaterjev distribucijskega sistema (ODS), obračuna energije in razvoja novih tržnih modelov.
V zadnjih letih EU razvija tudi pravila za deljenje energije, ki omogočajo, da lahko več odjemalcev deli električno energijo, proizvedeno iz OVE, tudi če niso fizično povezani z isto proizvodno napravo. Ta koncept je posebej pomemben za vključevanje stanovalcev večstanovanjskih stavb, najemnikov in energetsko ranljivih gospodinjstev, ki sicer ne bi mogli sodelovati pri proizvodnji iz OVE. Vidike t.i. souporabe energije obravnava Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE) [4].
Marca 2026 je Evropska komisija izdala Evropski sveženj za državljane [5], katere cilj je dodatno okrepiti vlogo državljanov v energetskem sistemu ter zagotoviti, da energetski prehod prinaša koristi vsem družbenim skupinam. Sveženj nadgrajuje zakonodajni okvir, vzpostavljen s paketom Čista energija za vse Evropejce, in se osredotoča predvsem na zaščito potrošnikov, zmanjševanje energetske revščine ter spodbujanje aktivnega sodelovanja državljanov in lokalnih skupnosti v energetskem sistemu.
Eden od ključnih ciljev pobude je zagotoviti, da energetski prehod ne ostane zgolj tehnološki ali tržni proces, temveč postane socialno vključujoč projekt, v katerem lahko sodelujejo gospodinjstva, lokalne skupnosti, občine in energetske skupnosti. Sveženj zato predvideva več ukrepov za krepitev pravic potrošnikov in za izboljšanje dostopa do OVE, zlasti za ranljive skupine. Poseben poudarek je namenjen trem področjem: krepitev pravic in zaščite energetskih potrošnikov, zmanjševanje energetske revščine in podpora ranljivim gospodinjstvom ter spodbujanje sodelovanja državljanov v energetskem sistemu, zlasti prek energetskih skupnosti in modelov deljenja energije.
Sveženj predvideva tudi izboljšanje regulatornih pogojev za delovanje energetskih skupnosti, večjo dostopnost informacij za državljane ter razvoj podpornih mehanizmov, kot so lokalne energetske informacijske točke, tehnična pomoč za skupnostne projekte ter finančni instrumenti za projekte OVE.
V širšem kontekstu evropske energetske politike je sveženj pomemben tudi zato, ker poudarja, da mora biti energetski prehod pravičen, vključujoč in participativen. Energetske skupnosti so v tem okviru prepoznane kot eden ključnih mehanizmov za večjo demokratizacijo energetskega sistema, saj omogočajo lokalno lastništvo energetskih projektov, delitev koristi OVE ter večjo vključenost državljanov v energetsko odločanje.
Za države članice, vključno s Slovenijo, sveženj predstavlja tudi pomemben signal, da bo v prihodnje potrebno okrepiti podporne mehanizme za lokalne energetske pobude, izboljšati pogoje za deljenje energije ter zagotoviti večjo vključitev ranljivih skupin v projekte OVE. Na ta način lahko energetske skupnosti postopoma prerastejo iz pilotnih projektov v pomemben element evropskega decentraliziranega energetskega sistema.
Energetske skupnosti torej niso pomembne le zaradi decentralizacije energetskega sistema in večje lokalne proizvodnje energije iz OVE, temveč tudi zaradi njihovega potenciala za spodbujanje energetske pravičnosti in večja demokratizacije trenutno zelo hierarhičnega energetskega sistema. V Sloveniji je lani živelo 6,8 % gospodinjstev v energetski revščini [6], kar pomeni, da si gospodinjstva ne morejo zagotoviti ustreznega ogrevanja, hlajenja ali drugih osnovnih energetskih storitev. Energetska revščina je posledica kombinacije dejavnikov, kot so nizki dohodki, visoke cene energije in slaba energetska učinkovitost stavb.
Energetske skupnosti lahko pomagajo pri reševanju tega problema na več načinov. Omogočajo dostop do cenejše lokalno proizvedene energije, saj člani skupnosti skupaj investirajo v OVE in si nato delijo proizvedeno električno energijo. Hkrati omogočajo razvoj novih finančnih in organizacijskih modelov, ki lahko vključujejo tudi gospodinjstva z nižjimi dohodki, na primer z modeli brez začetne investicije ali s solidarnostnimi mehanizmi znotraj skupnosti.
Poleg ekonomskih koristi energetske skupnosti pogosto delujejo tudi kot platforme za spodbujanje energetske učinkovitosti, lokalnega sodelovanja ter večje ozaveščenosti o rabi energije. Primer takšnega pristopa v Sloveniji predstavlja projekt SOCIALNRG na Ravnah na Koroškem, kjer projektni partnerji IRI UL, Focus in Stanovanjsko podjetje Ravne razvijajo model skupnostne samooskrbe v večstanovanjski stavbi. Na strehi stavbe je nameščena sončna elektrarna, stanovalci pa so vključeni tudi v odločevalske procese glede rabe energije in (u)porabe prihrankov. Projekt posebej naslavlja vključevanje energetsko ranljivih gospodinjstev in preizkuša nove modele participativnega upravljanja energije na ravni stavbe. V tem kontekstu ima pomembno vlogo tudi Evropski sveženj za državljane, ki želi okrepiti položaj državljanov kot aktivnih udeležencev energetskega sistema ter zagotoviti, da imajo tudi ranljive skupine možnost sodelovanja v energetskih skupnostih in shemah deljenja energije (angl. energy sharing). Raziskava je pokazala, da bi se več kot 60 % vprašanih Evropejcev pridružilo energetski skupnosti, če bi bila takšna možnost na voljo na njihovem lokalnem območju. Zato energetske skupnosti niso le tehnološki model, temveč tudi družbena inovacija, ki lahko prispeva k bolj pravičnemu energetskemu prehodu.
ZSROVE-14 zakon razlikuje med dvema ključnima modeloma sodelovanja:
Drugi, pogosto bolj enostaven model je skupnostna samooskrba, ki pomeni proizvodnjo električne energije iz OVE za pokrivanje potreb več končnih odjemalcev z eno ali več napravami za samooskrbo. Ta model je posebej pomemben za praktično izvedbo skupnostnih projektov, saj omogoča povezovanje odjemalcev brez ustanovitve nove pravne osebe. Končni odjemalci se lahko namreč povežejo na podlagi pogodbe o medsebojnih razmerjih po pravilih obligacijskega prava. Skupnostna samooskrba se lahko izvaja na dveh glavnih ravneh:
- v večstanovanjskih ali poslovnih stavbah, kjer imajo posamezni odjemalci lastna merilna mesta, vendar so priključeni na skupno notranjo električno inštalacijo stavbe,
- v skupnostih odjemalcev, ki so priključeni na distribucijsko omrežje v Sloveniji in sodelujejo pri skupni proizvodnji električne energije iz OVE.
Takšna ureditev omogoča bistveno bolj prožno in administrativno enostavno vzpostavljanje skupnostnih projektov. V praksi to pomeni, da na primer stanovalci večstanovanjske stavbe ali lokalna skupnost lahko razvijejo projekt skupne sončne elektrarne brez ustanovitve nove pravne osebe, temveč zgolj s pogodbenim dogovorom o delitvi proizvedene energije.
Za številne projekte, zlasti tiste, ki naslavljajo energetsko revščino ali vključevanje ranljivih skupin, je takšen model pogosto najlažja in najhitrejša pot do izvedbe. Poenostavljen pristop omogoča tudi večjo dostopnost projektov za manjše skupnosti ali za stanovanjske skupnosti, kjer bi ustanavljanje formalne energetske skupnosti lahko predstavljalo administrativno oviro.
Naslednji pomemben korak v razvoju energetskih skupnosti je uvedba souporabe. Ta koncept omogoča, da več uporabnikov deli električno energijo iz skupnih proizvodnih naprav, tudi če niso fizično povezani v isti stavbi ali na isti lokaciji. Takšen pristop lahko bistveno razširi potencial energetskih skupnosti, saj omogoča vključevanje večjega števila gospodinjstev, sodelovanje stanovanjskih blokov, povezovanje občin in lokalnih podjetij ter razvoj večjih lokalnih projektov obnovljivih virov energije.
V kombinaciji z digitalizacijo energetskega sistema, pametnimi merilnimi sistemi ter novimi tržnimi modeli lahko takšen pristop postane pomemben element prihodnjega decentraliziranega energetskega sistema. Energetske skupnosti tako lahko postopoma prerastejo iz pilotnih projektov v pomemben del lokalne energetske infrastrukture.
Za razvoj energetskih skupnosti imajo ključno vlogo lokalni akterji, saj povezujejo tehnološke rešitve z lokalnimi potrebami, družbenimi inovacijami in novimi modeli sodelovanja. Energetske skupnosti temeljijo na odprtem sodelovanju, njihov cilj pa je poleg proizvodnje energije tudi ustvarjanje okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi za lokalno skupnost. V Sloveniji se v zadnjih letih razvija več pilotnih projektov, ki kažejo različne pristope k organizaciji energetskih skupnosti: od projektov skupnostne samooskrbe v večstanovanjskih stavbah do večjih projektov, ki jih koordinirajo občine.
Občine lahko delujejo kot pobudniki ali pospeševalci energetskih skupnosti, kjer povezujejo različne deležnike, zagotavljajo javno infrastrukturo in pomagajo pri mobilizaciji lokalnih investicij. Na voljo imajo več instrumentov:
Slika 3: Skupnostna sončna elektrarna v Hrastniku, foto: Zeleni Hrastnik - Energetska zadruga Zeleni Hrastnik
Primer takšnega pristopa je energetska zadruga Zeleni Hrastnik, kjer so občina in prebivalci, na pobudo občine, skupaj ustanovili energetsko skupnost za skupno proizvodnjo električne energije iz sončne elektrarne. Njen prvi projekt, Sončna šola Hrastnik, je prva zadružna skupnostna samooskrbna sončna elektrarna v Sloveniji, nameščena na strehi Osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik. Elektrarna oskrbuje 16 gospodinjstev, tri javne stavbe in dva objekta lokalnega gospodarstva. Po uspešni izvedbi prvega projekta je zadruga postavila še eno sončno elektrarno na Zdravstvenem domu Hrastnik, ki poleg doma oskrbuje še šest bližnjih gospodinjstev. Projekti zadruge predstavljajo primer lokalnega sodelovanja občine, prebivalcev in gospodarstva pri razvoju skupnostnih energetskih rešitev.
Energetske skupnosti so posebej relevantne za večstanovanjske stavbe, kjer posamezni prebivalci pogosto nimajo možnosti lastne proizvodnje energije. Skupnostni modeli omogočajo skupno investicijo v sončno elektrarno ter delitev proizvedene energije med stanovalci.
Slika 3: Skupnostna sončna elektrarna na večstanovanjski stavbi na Smoletovi 12 v Ljubljani, foto: Samo Pliberšek
Primer takšnega pristopa je skupnostna sončna elektrarna na večstanovanjski stavbi na Smoletovi 12 v Ljubljani, ki predstavlja eno izmed dobrih praks skupnostne samooskrbe v urbanem okolju. Projekt je nastal na pobudo stanovalcev iz 60 gospodinjstev in nadzornega odbora stavbe, pri izvedbi pa je pomembno vlogo odigral tudi upravnik stavbe. Stanovalci so sklenili pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki določa način delitve proizvedene električne energije med posamezna merilna mesta. Projekt tako predstavlja pomemben primer, kako lahko stanovanjske skupnosti skupaj premagajo organizacijske, pravne in tehnične izzive ter razvijejo skupnostni energetski projekt.
Velika mesta lahko energetske skupnosti razvijajo tudi v večjem obsegu. Ljubljana v okviru javno-zasebnega partnerstva postavlja 51 sončnih elektrarn na javnih stavbah, ki bodo del povezane energetske skupnosti javnih objektov.
Projekt vključuje šole, vrtce, zdravstvene ustanove ter druge javne objekte in omogoča večjo stopnjo samooskrbe mesta z OVE. Takšni projekti kažejo potencial mestnih energetskih skupnosti, ki lahko s povezovanjem več objektov in porabnikov dosežejo večjo učinkovitost rabe energije ter večje finančne prihranke.
Poseben primer razvoja skupnostne energije v Sloveniji predstavlja tudi občina Luče, kjer lokalna skupnost razvija modele skupnostne samooskrbe in lokalne proizvodnje energije iz OVE. Takšni projekti so še posebej pomembni za manjše občine in ruralna območja, kjer lahko energetske skupnosti prispevajo k večji energetski neodvisnosti in lokalnemu gospodarskemu razvoju.
Energetske skupnosti predstavljajo enega ključnih instrumentov za demokratizacijo energetskega sistema in vključevanje državljanov v energetski prehod. Evropski zakonodajni okvir, skupaj z novimi instrumenti, kot je deljenje energije, ustvarja pomembno priložnost za razvoj takšnih modelov tudi v Sloveniji.
S stabilnim regulativnim okvirjem, ustreznimi finančnimi mehanizmi ter večjim razumevanjem in podpori lokalnim skupnostnim pobudam, lahko energetske skupnosti postanejo pomemben del prihodnje energetske infrastrukture, ne le kot tehnološka rešitev, temveč kot način za krepitev lokalnih skupnosti, zmanjšanje stroškov energije in bolj pravičen energetski prehod.
[1] Evropska unija (2019). Direktiva (EU) 2019/944 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU. Uradni list Evropske unije.
[2] Evropska unija (2018). Direktiva (EU) 2018/2001 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Uradni list Evropske unije.
[3] Republika Slovenija (2025). Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE-1). Uradni list RS.
[4] Republika Slovenija (2024). Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE). Uradni list RS.
[5] Evropska komisija (2026). Energetski sveženj za državljane.
[6] SURS (2026). Energetska revščina, 2025. Statistični urad Republike Slovenije.
